Kratkih pet z dr. Nino Petek, filozofinjo

dr. Nina Petek, filozofinja

V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.   

V svojem raziskovalnem delu se ukvarjam predvsem z indijskimi in tibetanskimi filozofsko-religijskimi tokovi in šolami. V okviru indijskih tradicij raziskujem metafiziko, ontologijo in epistemologijo v hindujskih filozofskih šolah astika ter v zgodnjem indijskem budizmu theravada. V zadnjih dveh letih velik delež svojega raziskovalnega dela posvečam budizmu mahajana, predvsem šoli jogačara, v okviru katere je bil osnovan bogat nauk o zavesti in njenih različnih preobrazbah, in budističnemu puščavništvu, ki se je razvilo v tradiciji tibetanskega budizma. Z raziskovalno ekipo trenutno izvajam raziskavo »Budizem v himalajskih puščavah: tradicija jogijev in joginj v Ladakhu«, ki temelji na preiskavah različnih segmentov budističnega puščavništva na območju indijske Himalaje v zveznih teritorijih Ladakh in Kašmir-Džamu. Cilj raziskave je sistematična študija različnih segmentov budističnega puščavništva s poudarkom na preiskavi duhovnih praks ladaških jogijev in joginj na osnovi interpretacije filozofsko-religijskih besedil budizma in etnografskih študij (intervjuji s še živečimi ladaškimi jogiji in joginjami). V zadnjih dveh letih je moje poslanstvo postalo tudi prevajanje filozofsko-religijskih besedil iz sanskrta.   

Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?     

Eno od prvih srečanj z azijskimi filozofijami se je zgodilo že v gimnaziji, ko nam je profesor filozofije pripovedoval o kitajskem filozofu Zhuang Ziju in njegovih sanjah o metulju. Te sanje so kot gosenica tiho ždele v meni, vse dokler se nisem z azijskimi filozofijami podrobneje seznanila v tretjem letu študija filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pri predavanjih prof. dr. Maje Milčinski, ki me je navdušila tako rekoč z vsem, kar je povedala. Razprla mi je povsem nove univerzume, ki so bili tako presunljivo globoki in večplastni, da sem že takrat vedela, da se bom s kakšnim drobcem le-teh tako ali drugače ukvarjala tudi na svoji nadaljnji poti. Želja po raziskovanju predvsem indijskih filozofij me je tako privedla do doktorskega študija, v času katerega sem se začela učiti sanskrt pri doc. dr. Luki Repanšku z Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je moj nezamenljivi učitelj še danes. V času zaposlitve kot mlada raziskovalka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sem imela priložnost prvič obiskati Indijo, kjer sem se soočila z življenjem naukov in idej, o katerih sem poprej zgolj prebirala, v sami dejanskosti Indije. Nekaj časa sem preživela tudi na Oxfordskem centru za hindujske študije Univerze v Oxfordu (Oxford Centre for Hindu Studies, University of Oxford), kjer je moje zanimanje za indijske filozofije doseglo neslutene razsežnosti, pa ne zgolj zaradi bogatih knjižnic, kjer mi je bilo na voljo dragoceno gradivo za študij, ampak tudi sogovornikov, ki so po najrazličnejših poteh odkrivali svetove, ki so navdihovali tudi mene. Po doktorskem študiju sem po upokojitvi prof. dr. Maje Milčinski dobila zaposlitev na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Do trenutne točke na moji akademski poti, danes razpete med Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, domačo študijsko sobo in Indijo, ki je tesno povezana tudi z zasebnim življenjem, so me poleg lastnega neustavljivega zanimanja privedli predvsem ljudje, ki so me obkrožali, s svojim žarom, predanostjo in iskreno vero v svojo stroko. Veliko teh še danes pomembno sooblikuje mojo pot.   

V svojem prispevku ste predstavili pojmovanje samote v zgodnjem indijskem budizmu, omenili pa ste tudi tradicijo budističnih puščavnikov in puščavnic v indijski Himalaji. V kakšnem deležu, če sploh, ohranjajo stike z družbo?  

Celoten budizem že od njegovih začetkov prežema napetost med bivanjem v samoti in udeleženostjo v posvetnih zadevah. V tradiciji budističnih puščavnikov in puščavnic samota, kot nakazuje že samo poimenovanje tradicije, predstavlja večinski delež njihovega življenja, kar pa ne pomeni, da so vezi z družbenim povsem pretrgali. Že od začetkov puščavništvo zaznamuje dinamično razmerje med puščavnikom in družbo, na kar kaže tudi življenje Milarepe, prvega budističnega puščavnika. Bil je povsem neodvisen od meniških institucij in je bival v samoti v gorskih votlinicah, a je ostajal zvezan tudi s segmenti družbenega. Namreč, svoje uvide, do katerih je dospel prek meditativnih praks, ki jih je izvajal med bivanjem v samoti, je prenašal tudi v posvetno ter ljudi učil Buddhovega nauka. Popolno neodvisnost od družbe pa puščavniki težko vzdržujejo že zgolj zavoljo pragmatičnih razlogov, kar se kaže tudi v tradiciji puščavništva v Ladakhu danes. Jogiji so namreč v določeni meri odvisni od družbe, saj jim ta zagotavlja pogoje za preživetje. Rastlinstvo v himalajskih gorah je skromno, lov pa je dejavnost, ki je za budista povsem neprimerna. Poleg tega bi jogiji pri iskanju hrane izgubili preveč dragocenega časa, ki ga raje namenijo za meditacijo. Za preskrbo puščavnikov s hrano danes skrbijo menihi in laična skupnost, kar kaže na to, da se še vedno ohranja vzajemni odnos med jogiji in družbo – puščavnik z občasnimi prihodi v družbo pomaga ljudem, da zaživijo kakovostnejše življenje, lokalna in meniška skupnost pa jim priskrbita vse potrebno za bivanje v dolgih obdobjih osame visoko v gorah, kar bistveno vzdržuje in ohranja njihov način življenja.    

V zadnjem času je veliko govora tudi o t. i. sodobnih puščavnikih, ki so se najprej pojavili na Japonskem, danes pa se je pojav razširil tudi v druge dežele Azije in na Zahod. Budizem je ena od glavnih religij na Japonskem – ali so imeli njegovi nauki kakršen koli vpliv na oblikovanje tega fenomena?   

T. i. sodobni japonski puščavniki nimajo z budizmom nič skupnega, niti z omenjenimi ladaškimi puščavniki. Budizem samotno bivanje razume kot način življenja, ki vodi do višjih duhovnih ciljev, medtem ko je sodobno puščavništvo fenomen, ki sicer izhaja iz svobodne odločitve za izolacijo, a do njega vodijo povsem drugačni vzgibi. Hikikomori, kot se imenujejo posamezniki, ki se po več mesecev ali celo let zaprejo v svoje domove in prekinejo vse stike z zunanjim svetom, je odziv na pritiske družbe in njena visoka pričakovanja. Ni presenetljivo, da se je ta pojav v množični obliki pojavil prav na Japonskem. V času med letoma 1600 in 1868, v obdobju Tokugava, je bila celotna Japonska povsem izolirana od sveta, po koncu tega obdobja in po restavraciji cesarske družine Meiji, pa je bila dežela deležna številnih sprememb na vseh ravneh. Koncu fevdalizma, industrializaciji in vplivom Zahoda je sledil nagel razvoj Japonske, ki je postala svetovna velesila v številnih pogledih. Sicer fascinanten razvoj dežele pa v svoji nebrzdanosti ne dovoljuje postanka in neuspeha. Izolacija izhaja iz strahu pred družbo, odnosi, je rezultat neuspeha in iz tega izhajajočega občutka manjvrednosti. Sodobne eremitaže (puščavniška bivališča; op. ur.) tako niso kraj duhovnega napredka, ampak gnezdišče tesnobe in brezizhodnosti. Porast teh posameznic in posameznikov je kljub prizadevanju oblasti za ponovno integracijo v družbo zaskrbljujoč.        

Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?    

Seznamu predlogov knjig in filmov, ki bi ga rada postregla bralkam in bralcem, ne vidim jasnega konca, zato sem ga omejila na izbire, ki so se mi porajale po trenutnem navdihu.   

Knjigi:   

  • Jan Westerhoff, Twelve Examples of Illusion (Oxford University Press, 2010). Odlično raziskovanje meja med resničnostjo in iluzijami, predvsem v budistični tradiciji.   

Film: Samsara (2011).   

Spektakularna vizualna meditacija, ki brez rabe besed uprizarja veličino sveta, v katerem bivamo, je gromki DA prav vsem vidikom in oblikam življenja. Med drugim tudi izjemna upodobitev budistične praznine in njene brezmejne polnosti.   

Spletna stran: YouTube stran Oxfordskega centra za hindujske študije Univerze v Oxfordu (Oxford centre for Hindu Studies, University of Oxford) 

Oxfordski center za hindujske študije Univerze v Oxfordu je aktiven tudi na portalu YouTube, kjer so na ogled na voljo številna izjemna predavanja s področja različnih religijskih tokov in filozofskih šol Indije. Med drugim trenutno poteka cikel predavanj o tradiciji indijskih ženskih boginj (šakta), ki so jih pripravili nekateri izmed vodilnih raziskovalcev tradicije v svetovnem merilu.

Nedavni komentarji
    Ads
    Event Search