Kratkih pet s Sabino Rožen, socialno delavko in psihoterapevtko

Sabina Rožen, socialna delavka in psihoterapevtka

V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.  

Od nekdaj me zanimajo bolj skrivnostni pojavi, kot so življenje, ljubezen, neskončnost, narava, smisel … Če sem to do pred desetimi leti počela večinoma v svojem zasebnem času, lahko to sedaj počnem tudi v “službi”, kjer se s posamezniki, pari in skupinami dotikamo vprašanj, na katere ni dokončnih odgovorov, odpirajo pa vrata bolj živemu življenju. Svoje delo  doživljam kot velik privilegij, saj mi omogoča početi tisto, kar najraje delam – raziskovati neskončne pokrajine naše psihe, kar  spreminja vse vpletene. 

Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?    

Precej pestro in po zavitih poteh.  Porabila sem kar nekaj časa, da sem odkrila, kateri poklic me kliče. Recimo nedokončan študij ekonomije me je naučil vsaj tega, da je boljše, da izbiram poti in cilje, ki me navdihujejo. Sedaj vidim smiselnost zmot, zablod, pa tudi vztrajanj pri svojih malih norostih in modrostih. Vidim tudi to, da je največja šola Življenje samo in da je, kot pravi pesem “Življenje tvoj najboljši prijatelj, pozna te od rojstva in ima vse odgovore zate”. Mogoče je zanimivo to, da sem pri dobrih dvajsetih raje hodila na Duhovno univerzo kot redno študirala. Ko sem odkrila zanimiv študij, sem ga z veseljem in lahkoto opravila kljub precej velikim zasebnim obveznostim in se zjokala od radosti, ko sem takoj po diplomi na Fakulteti za socialno delo v roke dobila program študija sistemske psihoterapije.  

Ali človek lahko pretenta svojo naravo?  

Sila zanimivo vprašanje, ki odpira nova vprašanja. V meni recimo najprej to, kaj sploh je moja narava? Obstaja prava narava, ki čaka, da se izrazi, je moja narava tisti del mene, ki ga je potrebno vzgajati, ali je morda oboje … in kaj/kje sem potem jaz? V vsakem primeru menim, da je možno, vsaj začasno, pretentati del sebe. In včasih narava pretenta nas. Obojega se lahko občasno zavemo. 

Po drugi strani, gledano bolj od blizu – poskušamo marsikaj, da bi v svojih in tujih očeh izpadli dobro in bili deležni tistega, po čemer hrepenimo, ter hkrati skrili, kar se nam zdi, da ni za na ogled.  Vendar nas Življenje vedno znova sooča z našo lastno naravo (na razponu od živalske do božanske), še posebej veliko priložnosti je za to v intenzivnih medosebnih odnosih. Bolj kot za pretentanje navijam za ozaveščanje, razumevanje, sprejemanje, sublimiranje tistega, kar bi radi prikrili. Tudi zato, ker na dolgi rok porabi manj energije in prinese več svobode. 

Kako lahko skozi partnerstvo spoznavamo sebe?  

Z lahkoto, če le hočemo, saj imamo “ogledalo” ves čas pred očmi. Vedno znova se lahko na primer vprašamo, kako in zakaj se na določen dražljaj odzovem, kot se, kaj določen dražljaj zbuja v meni, kako mi je s svojo reakcijo, na kaj me spominja, kaj potrebujem in kako lahko odgovorim na svojo potrebo, kam me bo peljalo določeno vedenje, če z njim nadaljujem in ali res hočem priti tja, ali čakam na drugega, da dobim, kar želim … 

Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?   

Ravno berem krasno knjigo “Morda pa se moraš z nekom pogovoriti”, v kateri avtorica, psihoterapevtka odkrito, humorno in modro govori o sebi in svojih odnosih v  različnih vlogah. Ni ga seveda tudi čez odličnega pripovedovalca in terapevta Irvina Yaloma. Vedno znova me navdihuje Echkart Tolle. Rada imam zapisovalce ezoteričnih naukov: Alice A. Bailey, Benjamina Crema ter moderne avtorje, ki povezujejo duhovno in materialno znanost: Greg Braden, Joe Dispenza, Bruce Lipton. 

Nedavni komentarji
    Ads
    Event Search