V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.
Kot psihoanalitični psihoterapevt sem v proces raziskovanja vpet v slehernem svojem delovnem dnevu, toda ne v konvencionalnem pomenu besede. Proces zdravljenja oziroma osebnostnega zorenja se namreč v psihoanalitični psihoterapiji odvija preko raziskovanja medosebnih odnosov in vpliva le-teh na oblikovanje posameznikove psihodinamike. Pretežni del svojega delovnika preživljam s posamezniki z različnimi oblikami duševnih tegob, s katerimi v obliki individualne in/ali skupinske psihoterapije raziskujemo dogajanje v njihovih sedanjih in preteklih medosebnih odnosih ter vpliv le-teh na trenutne težave, stiske. Nepogrešljiv del tovrstnega terapevtskega raziskovanja pa je tudi prizadevanje po stvaritvi takšne oblike medosebnega odnosa med terapevtom in klientom, ki bi bil korektiven glede na težave in primanjkljaje v klientovih preteklih medosebnih odnosih. Poleg navedenega pa sem trenutno tudi vključen v doktorski študijskih program Filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer se ukvarjam predvsem s raziskovanjem intersubjektivnosti, kot vmesnega področja med psihoterapijo in filozofskimi tradicijami.
Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?
Zanimanje za skrivnostni človeške duševnosti sem pri sebi zaznal že na samem začetku svoje strokovne poti, ki sem jo začel na Oddelku za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, kjer še danes največji del svojega delovnega časa posvečam obravnavi bolnikov, ki imajo težave z zlorabo različnih psihoaktivnih substanc. Kmalu po začetku službovanja sem se podal v izobraževanje iz psihoanalitične psihoterapije, saj sem se vse pogosteje spraševal o zakulisju duševnih stisk, zaradi katerih ljudje iščejo pomoč. Tako je psihoterapija v času mojega formalnega izobraževanja postala zame poseben življenjski nazor, medtem, ko samo klinično delo s klienti dojemam predvsem, kot proces postopnega spoznavanja in sprejemanja samega sebe – tako svetlih, kakor tudi senčnih vidikov –, ki se odvija vzajemno med terapevtom in klientom ter v njunem dovolj varnem, zaupanja vrednem odnosu. Danes vse bolj spoznavam, da mi moje strokovno področje lahko ponudi le delne odgovore na moja vprašanja, zaradi česar nova spoznanja o isti tematiki črpam tudi iz drugih področij, predvsem filozofije in tudi umetnosti, kar ustvarja stičišče mojega zasebnega ter strokovnega življenja.
Zakaj menite, da so ravno medosebni odnosi ključni pri oblikovanju človekove osebnosti in tudi iz tega izvirajočih duševnih tegob?
Že v času, ko še ni bilo na voljo raznovrstnih sodobnih nevrobioloških metod raziskovanja, so mnogi pionirji psihoterapije – recimo začetnik psihoanalize Sigmund Freud, predvsem pa začetnik psihoanalitične posodobitve Sandor Ferenczi, ter tudi mnogi drugi njuni sodelavci, še posebej pa psihoterapevti poznejših generacij – ugotavljali, da ima prav medosebni odnos, ki se tekom terapevtskega procesa izoblikuje med terapevtom in njegovim klientom, poglavitno vlogo pri doseganju želenih terapevtskih sprememb. Ta dognanja, ki so sicer iz strogo znanstvene perspektive bila takrat še pretežno na nivoju predpostavk, so bila v poznejših desetletjih potrjena s strani raznovrstnih sodobnih raziskav, predvsem s strani raziskav o uspešnosti psihoterapije, opazovanja zgodnjega psihološkega razvoja otrok, v današnjem času pa tudi s strani najsodobnejših nevrobioloških raziskav. Obenem pa se enako potrjuje tudi pri vsakodnevnem kliničnem psihoterapevtskem delu s klienti, kjer je jasno razvidno, da dovolj dober medosebni odnos (varen, iskren, zaupanja vreden, čustveno uglašen itd.) predstavlja naravni predpogoj, ki nudi možnost za razvoj posameznikovih osebnostih potencialov, s pomočjo katerih se lahko prične spopadati z izzivi vsakdana, tudi tistimi manj prijetnimi.
Kakšno vlogo imajo medosebni odnosi pri nastanku in zdravljenju sindroma odvisnosti?
Področje zdravljenja odvisnosti je v okviru psihiatrije nedvomno tista subspecialnost, kjer pomembnost psihoterapevtskih veščin, posledično pa tudi kakovosti medosebnih odnosov, pride do največjega izraza, saj preostale metode psihiatričnega zdravljenja (psihofarmakološke) ne dosežejo etiološke srži bolezni odvisnosti. Klinična izkustva – potrjena s strani znanstvenih raziskav – kažejo, da so bolniki z boleznijo odvisnosti bili v veliki meri deležni ne dovolj dobrih medosebnih odnosov v zgodnjem otroštvu s pomembnimi drugimi (starši), kar je onemogočilo ustrezen razvoj psiholoških sposobnosti za spoprijemanje in obvladovanje lastnih čustvenih stanj. Splošno znano je, da imajo psihoaktivne snovi zelo raznolike učinke na človekovo doživljanje, zaznavanje, čustvovanje itd., zaradi česar so seveda mamljivi uravnalci človekovega čustvenega življenja, a v prvi vrsti za posameznike, ki so že predhodno šibkejši na področju spoprijemanja z lastnih doživljanjem. Zloraba psihoaktivnih snovi namreč ustvari iluzijo psihološke samopomoči oz. samo-zdravljenja, medtem, ko njihova zloraba vodi v povsem nasprotno smer, v smer samo-pogubnosti. Posamezniki v procesu zdravljenja odvisnosti postopoma spoznavajo in uvidevajo psihodinamske zakonitosti lastne bolezni, kar se običajno odvija v obliki skupinske terapije, kamor so vključeni posamezniki z enakimi in/ali podobnimi oblikami težav. Navedeno bolnikom omogoča večjo stopnjo medsebojnega razumevanja, podpore, povezanosti in skupnega iskanja možnosti za rehabilitacijo posledic odvisnosti ter bolj konstruktivnega načina spoprijemanja s težavami v prihodnosti.
Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?
Priporočam predvsem knjige ameriškega psihoterapevta in pisatelja Irvina D. Yaloma, ki preko svojih kratkih zgodb in romanov na zanimiv ter za širšo populacijo razumljiv način ilustrira bistvenosti psihoterapevtskega procesa v sodobnem času. S področja odvisnosti pa priporočam knjige zdaj že pokojnega hrvaškega psihiatra Roberta Torrea.
