V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.
Moje področje raziskovanja so motnje hranjenja: pojavnost pri ženskah in moških, posamezne vrste (anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje/ekscesivno hranjenje in novejši obliki, to sta ortoreksija in bigoreksija nervoza), vzroki za nastanek.
Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?
Med specializacijo iz psihiatrije, ki sem jo opravljala na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani (UPKL), sem imela enkrat tedensko svojo ambulanto za osebe odvisne od nedovoljenih drog in dogovorjeno je bilo, da po specialističnem izpitu pričnem delati na Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Po opravljenem izpitu leta 1998 me je k sebi povabil tedanji direktor UPKL, prof. dr. Slavko Ziherl, dr. med. in mi predlagal, da vzpostavim Enoto za zdravljenje motenj hranjenja, namenjeno osebam, starejšim od 17 let, ker v Sloveniji do tedaj ni bilo tovrstnega zdravstvenega programa, namenjenega odraslim. In tako smo leta 1999 odprli prvo in še vedno edino hospitalno psihoterapevtsko Enoto za zdravljenje motenj hranjenja za odrasle, namenjeno obema spoloma.
Kateri so glavni vzroki za nastanek motenj hranjenja?
Vzroke za nastanek motenj hranjenja lahko razdelimo na tri velike skupine: socio-kulturno (vpliv medijev, glorifikacija vitkosti, stigmatizacija debelosti), biološko-genetsko (prekomerna telesna teža novorojenčka, specifične osebnostne lastnosti) in družinsko. Med družinske dejavnike sodijo: kronične telesne in duševne bolezni staršev (pri otroku in mladostniku povzročajo občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti), nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega od staršev nad drugim ali celo nasilnosti, nefunkcionalno starševstvo (otrok mora prevzemati vloge, ki jim ni dorasel: posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema, je pretirano zaščiten ali zanemarjen), hrana uporabljena kot vzgojni pripomoček oziroma sredstvo nadzorovanja, neustrezna komunikacija med staršema in otrokom (dvojna sporočila), duševne, telesne ter spolne zlorabe. Pri veliki večini oseb z motnjami hranjenja ne gre le za en, jasen in prepoznaven vzrok, temveč za prepletanje vzrokov iz vseh treh skupin.
Kako se je skozi zgodovino spreminjal pogled na motnje hranjenja?
Motnje hranjenja kot bolezensko entiteto obravnavamo šele dobrih 60 let, čeprav so bili že pred tem znani številni opisi bolezni, ki bi jih danes uvrstili med motnje hranjenja. V resnici bi lahko rekli, da so motnje hranjenja stare toliko kot človeštvo, le izrazne oblike so se skozi čas spreminjale. To tudi ni presenetljivo, če vemo, da se prvo leto otrokovega življenja imenuje oralna faza, saj v tem obdobju otrok skozi usta ne dobiva le hrane, temveč tudi ljubezen, bližino in varnost ali pa hladnost, oddaljenost in ogroženost. Tako je že Seneka zapisal: »Jé, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel.« Znani so še številni drugi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, primeri različnih opisov vedenj, stanj ter ritualov, ki bi jih danes lahko uvrstili med motnje hranjenja. Dandanes sociologi in antropologi te motnje uvrščajo med etnične motnje. Gre za motnje, pri katerih ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti ter spremembami v družbeno-političnem okolju. Če torej želimo razumeti motnje hranjenja tudi s sociološkega in antropološkega vidika ter jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da bistvo teh motenj ni posnemanje telesne bolezni, temveč gre za manipuliranje s hrano, preokupacijo s svojim telesnim videzom in težo. Ti bolniki torej posnemajo, izkoriščajo in nadgradijo siceršnje preokupacije ljudi v določenem okolju (skrb za telesni videz, diete, vitkost, telesni trening) ter jih uporabijo kot obrambe za rešitev svojih globokih notranjih čustvenih stisk, katerih skupni imenovalec so nizka samopodoba in slabo samospoštovanje ter iskanje in oblikovanje svoje identitete.
Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem področju?
Anja Baš je napisala odlično knjigo o motnjah hranjenja z naslovom Lačna življenja , v kateri je tankočutno opisala lastno izkušnjo z anoreksijo nervozo. Odlična knjiga je tudi Wintergirls, avtorice Laurie Halse Anderson, ki pa žal še ni prevedena v slovenščino. Priporočam pa tudi knjigo Lačni razumevanja, ki sta jo napisali Alison Eivors in Sophie Nesbitt ter v njej podali jasne in razumljive teoretične osnove ter praktične nasvete.
