V nekaj besedah opišite svoje področje delovanja in raziskovanja.
Lahko bi rekla, da raziskujem na treh področjih: najprej je raziskovanje v okviru fakultete, to je predvsem področje psihosomatike, psihofiziologije, medosebne uglašenosti ter travm in disociacije, potem je raziskovanje v terapevtskem odnosu, ko skupaj s klienti raziskujemo njihove »čudne simptome«, če uporabim njihov jezik, in potem je tu še raziskovanje mene same. Ko delaš z ljudmi, poslušaš njihove skrbi in težave, se veseliš njihovih uspehov, ne moreš, da ne bi zraven reflektiral tudi sebe. Ne nazadnje pa moram vsako tehniko, ki jo ponudim ljudem, najprej raziskati in preizkusiti sama.
Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?
Zdi se mi, da se je pot skozi življenjske izkušnje in različne službe tlakovala kar sama – kot socialna pedagoginja sem se soočala z omejitvami »dometa« mojega dela, ker so se otroci vračali nazaj v disfunkcionalna okolja, zato sem želela nadgraditi znanje z družinsko terapijo. Pri delu s travmatiziranimi pa sem ugotovila, da je nujno potrebno vključiti delo s telesom in znati prepoznati njegovo govorico, kar me je vodilo do senzomotorične psihoterapije in tehnike TRE. V terapevtski praksi tako združujem »klasična« psihoterapevtska znanja s telesnimi tehnikami, hkrati pa svoje izkušnje predajam naprej tudi študentom na predavanjih.
Kakšno vlogo igra telo pri duševnih težavah?
Naše telo in duševnost sta tako povezana, da je težko ločevati posamezne vplive. Iz lastnih izkušenj dobro vemo, da če nas nekaj boli, naše razpoloženje ni dobro in obratno, če smo zaskrbljeni, tudi naše telo ni sproščeno. To je prava medsebojna soodvisnost. Iz te soodvisnosti pa se lahko porodi tudi začaran krog: če občutim npr. bolečino v trebuhu in se ustrašim, da je nekaj narobe z menoj, dolgo v noč preverjam simptome in si zamišljam, kako se bo stanje poslabševalo, bom zjutraj neprespana, utrujena in napeta. To bo povečalo verjetnost, da bo bolečina še bolj izrazita, kar bo posledično potrdilo moje strahove. Ni si težko predstavljati, kako se tak začaran krog potem vrti naprej. Naše telo je odzivno in vedno odraža duševne stiske.
Katere so za vas ključne prednosti senzomotorične psihoterapije? Kako se ta razlikuje od drugih vrst psihoterapij?
Senzomotorična psihoterapija je celosten terapevtski pristop, ki temelji na spoznanjih nevroznanosti, uporabi telesnih tehnik, psihodinamskem pristopu in teoriji navezanosti, če naštejem glavne »korenine«. Je spoštljiv pristop, ne patologizira, prisluhne govorici telesa in tudi predelava se zgodi na ravni telesa. To ne pomeni, da na srečanjih ne govorimo ali da čustva in misli niso pomembne. Vse to je vključeno, le da vedno upoštevamo tudi telo in govorico telesa, ker lahko na ta način dostopamo tudi do nezavednih in predverbalnih vsebin.
Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?
Če bi želeli izvedeti več o senzomotorični psihoterapiji, sta avtoriteti Pat Ogden in Janina Fisher, če vas zanima širše področje travm in disociacije, je tu Evropsko združenje za travmo in disociacijo (ESTD), dobre videe in treninge pa imajo npr. pri NICABM.
