V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.
Glavno področje, s katerim se raziskovalno ukvarjam že skoraj dvajset let, je čuječnost. Kot raziskovalec na čuječnost gledam predvsem iz zornega kota psihološke znanosti in aplikacij v psihoterapiji. Iz tega gledišča pa mi je zanimivo preučevati tudi nekoliko širše, na primer kakšno vlogo ima čuječnost v svetovnih verstvih in v sodobnih družbah.
Kako vas je pot pripeljala do te točke, na kateri ste zdaj?
Ko sem začel raziskovati čuječnost, je v slovenski psihologiji tako rekoč še ni bilo. Moj cilj pa je bil, da jo približam domači strokovni in tudi laični javnosti. Nato sem želel prispevati k razjasnjevanju, kaj čuječnost psihološko pravzaprav sploh je in po katerih mehanizmih deluje. V zadnjem času pa se na čuječnostnem področju kaže potreba po preverjanju njene pristnosti (v tem okviru nekateri npr. govorijo o t. i. McČuječnosti) ter povezovanju z raznovrstnimi življenjskimi področji in razsežnostmi bivanja (uporaba čuječnosti na širokem spektru izkušenj, pomembnih za posameznika).
Katera vrsta čuječnostne tehnike se je izkazala kot najbolj učinkovita pri spopadanju s psihosomatskimi motnjami in zakaj?
Po mojem mnenju sta to dve tehniki: zavedanje dihanja in pregled telesa. Prva zato, ker je čuječno dihanje močno povezano z regulacijo avtonomnega živčnega sistema. In druga, ker čuječno opažanje signalov telesa in odzivanje nanje preobrača v nasprotno smer procesa kopičenja nezavednega obremenjujočega psihičnega materiala v somatskem delu organizma.
Ali lahko na vse naše dejavnosti, občutja … gledamo čuječno? V kakšnih kontekstih je težje biti čuječ?
Biti čuječen ves budni čas je ideal, a je razumljivo, da v praksi ni popolnoma izvedljiv. Najtežje pa je običajno biti čuječen takrat, ko je to najbolj potrebno – ko nadzor prevzame avtomatski pilot, pa bi bilo bolje, če bi ohranili zavestno držo. Kar se lahko zgodi, ko se pojavijo močna čustva.
Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?
Knjig in spletnih strani o čuječnosti je na voljo že ogromno. Veliko jih je med seboj podobnih, zato me posebno pritegnejo tiste, ki prinašajo nekaj svežega, drugačnega in hkrati tehtnega. Od filmov mi ja misel pride Otok (rus. Ostrov), ki sicer niti enkrat ne omeni čuječnosti, vendar slikovito prikaže uporabo starodavne čuječnostne prakse pri pravoslavnem menihu na hladnem ruskem severu.
