V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.
V svojem raziskovalnem delu se ukvarjam s proučevanjem sprememb v možganskih omrežjih pri bolnikih z nevrodegenerativnimi boleznimi. Gre za spremembe v delovanju možganov, ki se pojavijo že zgodaj v procesu bolezni. V svojem doktorskem delu sem (v sodelovanju z multidisciplinarno in mednarodno ekipo raziskovalcev) prikazal, da so te spremembe značilne za različne tipe demenc in da jih lahko zanesljivo opredelimo pri posameznemu bolniku. Moj doktorat je potekal v večini na Nevrološki kliniki s tesnim sodelovanjem s Kliniko za nuklearno medicino, oboje Univerzitetni klinični center Ljubljana, ter Fakulteto za matematiko in fiziko, Univerze v Ljubljani in Feinstein inštitutom za nevroznanost iz New Yorka, Združene države Amerike.
Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?
Moja navdušenost nad nevroznanostjo sega nekje v tretji letnik študija medicine, ko sem začel ugotavljati, kako neverjetni so naši možgani in koliko je pravzaprav še neraziskanega. Radovednost me je tako vodila do vključitve v različne projekte, med drugim sem se pridružil tudi Slovenskemu društvu za Nevroznanost (SiNAPSA), kjer sem sodeloval pri organizaciji Tedna možganov in tekom študija pričel z raziskovalno nalogo iz področja multiple skleroze na Nevrološki kliniki.
Pričetek raziskovalne poti pa je malo bolj zakompliciran. Za srečanje s svojo mentorico na doktoratu, izr. prof. dr. Majo Trošt, se lahko pravzaprav zahvalim svoji učiteljici norveščine (po vrnitvi iz Erasmus izmenjave v Bergnu sem se precej navdušil nad Norveško), ki mi je povedala za študentsko delo na Fakulteti za Fiziko v raziskovalni skupini Medicinske fizike, kjer so iskali študenta medicine, ki bi jim pomagal z urejanjem in zbiranjem kliničnih podatkov. Tako me je pot prinesla do Klinike za nuklearno medicino in od tam na Nevrološko kliniko, kjer dela moja mentorica, ki mi je ponudila mesto mladega raziskovalca. Včasih se torej splača imeti odprto glavo in se morda lotiti tudi kakšne stvari, ki se zdi zanimiva, čeprav ne prinaša jasnega končnega cilja. Norveščine, bolj kot za lažje priložnostno razumevanje filmov, nisem zares potreboval, sem pa gotovo našel izjemno mentorico, ki je ključno pripomogla k uspešnemu začetku moje raziskovalne poti in izgradnji trdnih raziskovalnih temeljev za prihodnost, ki bodo na preizkušnji sedaj, ko se znova podajam v kliniko in pričenjam s specializacijo iz nevrologije.
Kako si predstavljate prihodnost diagnostike nevrodegenerativnih bolezni?
Odvisno, kako daleč v prihodnost naj se zazrem. V bližnji (5–10 let) prihodnosti pričakujem še večji premik k diagnozi, ki se bo zanašala na biološke označevalce in ne toliko na (polno razvito) klinično sliko bolnika. Od bioloških označevalcev pa bodo verjetno področje najbolj spremenili označevalci v krvi, ki so trenutno v razvoju. V malo bolj oddaljeni prihodnosti pa pričakujem, da se bomo počasi premaknili k diagnostiki v zelo zgodnje oziroma morda celo pre-simptomatske faze bolezni. Slednje bo pomembno predvsem, če dobimo učinkovita zdravila, s katerimi bi lahko vplivali na sam potek bolezni. Vsekakor pa se mi zdi, da bodo pri diagnostiki ostale pomembne različne metode, od analiz krvi in likvorja do slikovnih in nevrofizioloških metod in, seveda, kliničnega pregleda.
Kaj vas na vašem področju raziskovanja najbolj navdihuje oziroma navdušuje?
Del mojega trenutnega raziskovalnega področja je bil usmerjen tudi v področje Alzheimerjeve bolezni, pri kateri me v zadnjem času prav gotovo najbolj navdušuje odobritev prvih zdravil po več kot dvajsetih letih zatišja. Seveda ne moremo pričakovati, da bi že prvo zdravilo popolnoma pozdravilo bolezen, vseeno pa se zdi, da smo v precej prelomnem obdobju. Po eni strani me tako navdušujejo prelomni trenutki, po drugi strani pa mi navdih predstavljajo še mnoga odprta vprašanja in ogromno prostora za napredek. Upam, da bom lahko del tega mozaika napredka uspešno pomagal izrisati tudi s svojimi projekti.
Kateri film/knjigo/podcast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?
Na področju demence bi priporočil film Oče (angl. The Father), ki ponudi odličen vpogled v razvoj bolezni. Na področju klinične nevrologije in translacijske nevroznanosti so mi bili zelo všeč raznorazni webinarji, ki jih je organiziralo svetovno združenje za Alzheimerjevo bolezen in druge demence (Alzheimer’s Association). Za nekoga, ki pa se podaja na področje nevroznanosti raziskovalno, morda kot doktorski študent, pa bi izpostavil izjemen pomen udeleževanja mednarodnih konferenc in poletnih šol.
