V nekaj besedah opišite svoje področje raziskovanja.
Raziskujem življenje in ljudi. Predvsem me zanima, kako delujemo v različnih okoliščinah in kaj vse vpliva na nas. Kako pride do tega, da naredimo nekaj in nekaj drugega. Pa tudi zakaj ne naredimo nič ali je vsaj videti, da nismo naredili nič. Zanimajo med razmerja med gotovimi stvarmi in pojmi – altruizem in agresivnost, neobhodnost nasilja, zakaj nekomu sledimo in drugemu ne ter kako to, da kvaliteta idej nima kaj dosti s tem. Posebno odkritje je zame predstavljalo spoznanje, da ljudje v bistvu sledimo svojim občutkom, tudi čustvom, razum pa uporabljamo, da ta proces osmislimo in logično upravičimo. Tako sem začela iskati smiselne poti delovanja človeka, ki ne bodo samo intelektualna telovadba z namenom legalizacije čutenja. Ravno zavrnitve, ki jih doživljamo, neuspehi, ki se jim ne da izogniti, so izredno zanimivo področje našega življenja, ki neverjetno pogosto z neko grenkobo in tesnobo preplavi velik del našega bivanja. Pred leti me je močno zanimala in pritegnila čuječnost kot možnost osredotočenosti in povezanosti, zadnja leta spoštovanje do kontemplacije povezujem z raziskovanjem smisla verovanja. Delam z otroki, mladostniki, odraslimi. Z vsemi, ki v nekem trenutku življenja postanejo radovedni in želijo razumeti, čutiti, živeti.
Kako vas je pot pripeljala do točke, na kateri ste zdaj?
Študirala sem socialno pedagogiko ter napisala znanstveni magisterij na temo čuječnosti. Vrsto let sem delala na področju oskrbe starih in bolnih, kar je močno vplivalo na moje dojemanje življenja in smisla zaključkov. Zadnja leta delam v osnovni šoli kot učiteljica dodatne strokovne pomoči in svetovalna delavka. To se kaže kot neverjetna protiutež delu z ljudmi ob koncu življenja in hkrati kot logično povezovanje. Pred mnogimi leti sem kot mamica treh deklic in žena iskala ustrezno življenjsko ravnovesje in se priključila slovenskemu Familylabu. Sodelovanje je močno vplivalo na naše družinsko sobivanje in predvsem na radost v naši skupnosti. V zadnjih letih sem izpeljala mnogo predavanj in izobraževanj za starše ter strokovne sodelavce, vsako je obogatilo tudi mene. Sem neizmerno radovedna in na vprašanja, ki me srečajo v življenju, iščem odgovore. Ne zadovoljim se hitro. Tudi moja družina je stalen vir raziskovanja in navdiha. Izredno rada berem, mogoče bi bilo pošteno reči, da je branje preraslo v potrebo. Knjig ne izbiram več naključno, prebiram kombinacijo klasičnega leposlovja, poljudno-znanstvene strokovne literature in neverjetno zanimivih novosti. Teme, ki me zanimajo, so s področja umetnosti, zgodovine, mitologije in religije, raziskovanja človeka, občasno pa še kakšen izlet v naravoslovje, kar predstavlja zame – kot humanistko – izreden izziv.
Kako bi na kratko opisali način sprejemanja zavrnitve s strani bližnjih oseb? Ali za to obstajajo posebne metode?
Da je zmožnost postavljanja osebnih meja, zmožnost reči ne, ključna za zdravo osebnost, vemo ljudje že tisočletja. Zadnja leta smo se začeli tudi bolj resno in sistematično vzpodbujati, da meje tudi res vzpostavljamo. Ta dobrodejen proces po drugi strani pomeni tudi to, da bomo hkrati vedno bolj pogosto deležni občutka zavrnitve. Če imamo pri postavljanju osebne meje še lahko nekako dober občutek, da smo naredili nekaj zase in da je to zelo koristno, je občutek ob zavrnitvi lahko zelo drugačen. Ko bližnjemu ponudimo pomoč, jo/ga kam povabimo, želimo kaj početi skupaj, izpovemo ljubezen … In doživimo, da nam bližnja oseba postavi mejo, nas zavrne. Takrat lahko naši možgani sprožijo procese samozaščite, amigdala prepozna nevarnost, vzpostavijo se obrambni mehanizmi. Omenjen proces poteka pretežno nezavedno, tudi avtomatsko. Čutimo nemoč, žalost, jezo, bes … In reagiramo s potrebo, da ponovno vzpostavljamo ravnovesje, z umikom, bojem, lahko tudi z zamrznitvijo. Vsi omenjeni mehanizmi so sicer lahko izredno koristni, hkrati pa, posebej kadar so nezavedni, močno obremenijo naše odnose. Koristno in za odnose izredno razbremenilno je, da vzpostavimo nam lasten način, kako bomo sprejemali in regulirali zavrnitve. Za to obstajajo tako splošne smernice, metode, ki pa jih je nujno prilagodite svojemu individualnemu občutenju in čustvovanju.
Na kakšen način lahko vzpostavimo osebne meje v odnosih, brez da bi pri tem druge prizadeli?
Težko vzpostavimo osebne meje tako, da bi preprečili neugodje in stisko drugih. Ker preprosto ne moremo zares vplivati na čutenje in dojemanje drugih ljudi, celo bližnjih ne. Seveda pomaga, da druge obravnavamo s spoštovanjem, pokažemo in povemo, da nam je mar za njih, mogoče celo ubesedimo, da se npr. zahvaljujemo za izpovedana čustva in nam je toplo pri srcu, da nekdo tako čuti do nas. Pa vendar, ko bomo dodali, da ne čutimo enako, da nam ni do večje bližine, do intimnosti, se bo v drugem verjetno sprožila določena stopnja neugodja in/ali bolečine. In mi ne bomo tisti, ki bi jo lahko olajšali ali pomagali, saj smo jo povzročili. Omenjen proces sicer res ni prijeten, je pa človeku lasten in za osebnostno rast in zorenje ključen. Zato je še bolj pomembno in koristno krepiti lastno zmožnost prožnosti in trdoživosti v odnosih ter gojiti metafizično ljubezen, ki omogoča čutiti in ljubiti onkraj vsakega posameznega dogodka. Na delavnici (Kako sprejeti in preživeti, ko nam bližnji rečejo ne; petek, 19. 3. 2021) bomo iskali individualne načine, na katere se lahko soočimo z zavrnitvijo. Spoznali bomo možnosti integracije z nezavednim, možnosti sprejemanja čustev in občutij, umirjanja uma in razuma. Spoznali tudi kakšno metodo sprejemanja bolečine, da ne bo le brezupno izmikanje bolečini ali bežanje pred njo na koncu temeljni način našega delovanja, ki nam bo tako močno obremenil življenje, da preprosto ne bo mogoče zares živeti.
Kateri film/knjigo/podkast/spletno stran bi priporočali za nadaljnje izobraževanje o vašem strokovnem področju?
Za nadaljnje izobraževanje bi priporočala predvsem prebiranje klasičnih, brezčasnih leposlovnih del. Počasno, natančno in z občutkom. Brez izmikanja bolečim delom. Mogoče bi predlagala Ostanke dneva, Ljubezen v času kolere, mogoče tudi Bralca. Da začutimo, kako nas lahko čakanje in zavrnitve tudi krepijo. Pa tudi Ano Karenino, Gospo Bovary in podobno, da začutimo, kako lahko bolečina razkroji osebnost človeka in vrednostni sistem. Za trening potrpežljivosti, ki je nujna ob soočanju z zavrnitvami, toplo priporočam Iskanje izgubljenega časa. Posebej tistim, ki menijo, da časa nimajo. Mnogo je leposlovnih zgodb, ki nas lahko vodijo ob soočanju z zavrnitvami in nam pomagajo vzpostaviti trden sistem prožnega prenašanja bolečine. Strokovnih knjig na temo soočanja z bolečino je mnogo, izpostavila bom argentinskega avtorja Bucaya, saj so njegove knjige izvrstna mešanica strokovnosti, duhovnosti in človeškosti. Tudi naši slovenski avtorji so imeli o temi sprejemanja zavrnitve povedati mnogo koristnega in zanimivega, omenila bom dr. Trstenjaka in predlagala, da se držite avtorjev, ki ne obljubljajo ničesar hitro in neboleče. Na spletu pa bom izpostavila Breene Brown, predvsem z prispevki o moči krhkosti ter Jordana Petersona, ki z vsem razumevanjem in empatijo kaže pot k sprejemanju naše nemoči, bolečine, nezmožnosti.
